Prevajanje češčine

Češko slovenski prevodi

Češki jezik spada v skupino zahodnoslovanskih jezikov in ima približno 12 milijonov govorcev, od katerih živi ca. 10 milijonov na Češkem, kjer je tudi uradni jezik. Zaradi skupne zgodovine s Slovaško (nekdaj Češkoslovaška), jezik dobro razumejo tudi Slovaki.

Za prevajalca predstavlja češčina trd oreh, saj obstaja v dveh različnih oblikah, kjer so moravska narečja izvzeta, in sicer knjižna in pogovorna češčina. Standardna slovaščina je bližje knjižni češčini, še posebej fonološko in morfološko. Razlike med deli besedišča nekaterih slovaških narečij so dokaj velike, primerljive z razlikami med standardno slovaščino in češčino.

Na vzhodnem in jugovzhodnem delu Češke govorijo t.i. moravščino, ki je prav tako kot češčina zahodnoslovanski jezik, ni pa popolnoma jasno, če gre za poseben jezik ali le za narečje češkega jezika.

Nekaj značilnosti češke slovnice, katere mora prevajalec poznati in upoštevati, če želi oddati dober prevod, in sicer skloni (češčina ima 7 sklonov), tako kot večina jezikov ne pozna dvojine, ima 4 spole (moški spol za živo in neživo, ženski spol in srednji spol), tako kot latinščina in večina slovanskih jezikov nima določnih in nedoločnih členov ipd.

Še ena posebnost in značilnost je ta, da imajo ženski priimki, tako kot pri drugih slovanskih jezikih, posebno obliko, izpeljano iz moškega imena, in sicer večinoma z obrazilom -ová (npr. Anna Bezjaková), pri pridevniških priimkih, ki se končajo na -ý, se doda le -á (npr. gospa Tichýtorej ni Tichová, temveč Tichá). Zakaj končnica -ová pei priimku ženske? Preprost odgovor, da se ve, komu ženska ´pripada´.

Češka abeceda sestoji iz 31 črk, ker so črke Č, Ch, Ř, Š, Ž obravnavane kot samostojne, drugače bi abeceda imela le 26 črk.
Zaradi zgodovinskih razlogov ima češki jezik in seveda tudi slovaški veliko nemških izposojenk, zato mora biti prevajalec tudi in predvsem dobro seznanjen z zgodovino Češke.