Lektoriranje je potrebno razumeti
Za nedvoumno razumevanje pojma smo si ponovno pomagali s SSKJ (1998), ki opredeli glagol lektorirati oz. lektoriranje kot: »1. pregledovati, jezikovno obdelovati, ocenjevati rokopise za založbo, gledališče, radio …«.
Splošno slabo znanje jezika nas opozarja, da je delo lektorjev potrebno in dobrodošlo. Namen lektoriranja je zagotavljanje kakovostnih besedil, seveda pa to še ne pomeni, da sme lektor besedilo spreminjati po svoji meri in volji. Drugi namen je posredno in neposredno učenje jezika. Lektorjevo pomoč potrebujejo govorci ali pišoči, ki jezika ne znajo dovolj dobro ali ga znajo, a ne zmorejo oblikovati besedila, in še tretji, ki bi besedilo znali oblikovati, če bi se malo potrudili, a se jim ne ljubi (M. Stabej, 2012).
Lektor popravlja besedila na papirju ali na elektronskem mediju. Še posebno, če je sodelavec npr. pri prevajalski agenciji, dobiva besedila po računalniškem omrežju, nad katerimi pozneje izvaja lektoriranje. Pri delu je lektor precej obremenjen, saj ga omejujejo časovni roki, ko mora besedilo poslati koordinatorju, ta pa nato stranki, ki je lekturo besedila naročila. Takšno delo je stresno, zahteva veliko zbranost in izurjenost. Lektoriranje besedil ni poklic za vsakega, ker združuje talent, vzdržljivost in občutek za jezik. Besedila se razlikujejo glede na napake, ki jih lektor najde in popravi. Lahko obdeluje besedilo z redkimi pravopisnimi napakami, besedilo z mnogimi pravopisnimi in slovničnimi napakami ali besedilo, ki ima poleg pravopisnih in slovničnih napak še stilske pomanjkljivosti, kar velikokrat oteži lektoriranje.
Za opravljanje lektorskega poklica so potrebni visokošolska izobrazba, čim boljša splošna razgledanost, posluh za materinščino, odlično poznavanje slovenskega jezika, slovnice, pravopisa in sploh jezikoslovja ter sposobnost za oblikovanje besedil. Lektorju slovenskega jezika koristi tudi poznavanje latinščine in vsaj nekaj sodobnih tujih jezikov, kar pa ni nuja za lektoriranje. Lektor, ki lektorira strokovna ali znanstvena besedila, mora dobro poznati ustrezno terminologijo. Zato mora svoje znanje nenehno poglabljati in širiti in nenehno spremljati razvoj jezika in jezikoslovja.
